Aňi ňeznam, jak začac. Aľe jakiška vnutorni hlas mi hutori, žebi mi sebe perše uvedomil, co to tota tinta z malim „t“. Ta začňem stadzi. Išče ket mi bul mali chlapec, taki šintir smarkati, poslaľi me do školi. Škola bula na ňižnim koncu a stoji tam doteraz. Tedi še volala Narodna škola a učiľi še tam ročňiki od jedna do pejc. Starši chodziľi do Kerestura. […]
Pokračovanie článku
